Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. december 2022 ― Likovno minimalistične, vznemirljive in pomirjajoče hkrati, se nam slike Zdenke Žido in Sandija Červeka pred očmi odpirajo kot vsega balasta izčiščene svetlobne pokrajine, ki se raztezajo v brezmejnem in obenem brezčasnem prostoru. Židina barvno nevtralna in Červekova najprepoznavnejša črna platna pogosto delujejo, kot bi nadaljevala romantično estetsko prakso, ki je v ospredje postavila čutnost ter uveljavila vrednost duhovnega in vzvišenega. Čeprav njuna dela niso nastala z namenom vzbujanja intenzivnih čustev v gledalcu in so z vidika obeh avtorjev osredotočena zgolj na reševanje likovnega problema svetlobe, se pri opazovanju tovrstnih del velikokrat zelo težko vzdržimo subjektivnega, čutnega ali celo intuitivnega zaznavanja. Pogosto jih dojemamo kot romantične zapise svetlobe, ki v nas vzbujajo občutja vzvišenega ali celo božanskega. V ozadju umetniških del pa vedno ostane zapisana tudi tista resnica, v katero verjame njen ustvarjalec. Za razliko od gledalčeve, se umetnikova resnica ne zgodi šele ob pogledu na končno umetniško delo, ampak se izoblikuje že veliko prej, med samim ustvarjalnim procesom. Razstava z naslovom Dvojnost pogleda, se zato ne osredotoča le na končno umetniško delo, s katerim se v galerijskem prostoru običajno sooči gledalec, temveč izpostavlja tudi sam ustvarjalni proces obeh avtorjev, ki je predstavljen skozi skice, risbe, študije, likovne intermezze in druge ‘raziskovalne’ projekte. Kljub zavedanju, da je proces dela pri vsakem ustvarjalcu drugačen, pa lahko pri Židovi in Červeku vselej opazimo določene sorodnosti. Pri obeh gre za izjemno premišljen in skrbno načrtovan proces, ki terja mentalni in fizični napor ustvarjalca. Srž njunega slikarstva je raziskovanje svetlobe, ki z vsakim novim delom postane še večji in zahtevnejši likovni izziv. Vsako dokončano delo je začetek novega. Takšnemu neskončnemu ustvarjalnemu ciklu oba ustvarjalca sledita že več kot tri desetletja in ju spremlja že od začetkov njunih ustvarjalnih poti. Kakšna je to

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. december 2022 ― Ivina slikarska, konstrukcijska poetika in Erikove minuciozne, filigranske risbe se povežejo v monumentalne površine črnobelo-barvnih krajin. Oglje se vtre v kolorit in skupaj pričarata fascinantne krajine, imaginarna okolja in hkrati prostor, v katerem se bohotita ne samo likovna pristopa in tehnike umetnice in umetnika, ampak tudi njun notranji svet in navdih ter njuna domišljija in energija. Zdi se, kot da oba obstajata ne le v svojem, ampak tudi v skupnem prostor-času, v čustvenem in idejnem okolju, ki ga sestavljajo fluidnost linij in delikatnost detajlov. Pred nami se poraja sanjska dežela, ki je topla, nežna in privlačna, zdi se nam domača, nas vabi medse, naj vstopimo v njene koordinate in jo oživimo. Erik riše z ogljem, enim prvinskih likovnih materialov, ki se je ohranil še iz jamskega slikarstva. Ivine barve in mehke poteze ga oživljajo in njegovo »elementarnost« sprejmejo, objamejo ali samo švignejo skoznjo, vpijejo ali se skrijejo v novem okolju, ki iz fikcije stopa v resničnost in skozi naše sprejemanje v metafizičnost subjektivnih zaznav in predstav vsakogar, ki se znajde na razstavišču. Erupcija obeh gest, slikarske in risarske prehaja z dela na delo in jih povezuje v eno, v enovito telo, ki postane skupno bivališče, pribežališče in zavetišče hkrati. Tempelj umetnosti, v katerem prebivajo umetniško spoznanje, intimno razsvetljenje in občutek breztelesnosti. Telo se izseli iz nas na sliko, od koder lahko opazujemo morfologijo oživljenih podob in se sprehajamo po vabečem polju lastnih zaznav. Ali smo v realnih ali imaginarnih svetovih, pa je skupna stvar. Iva Tratnik in Erik Mavrič o poimenovanju njunega dela Mama Kintsugi: »Risba Mama Kintsugi je med delom padla na tla in se na več mestih poškodovala. Zakrpala sva jo tako, da sva uporabila 'tehniko kintsugi', se pravi japonsko tehniko, pri kateri razbito stvar, na primer vazo, zlepijo z zlatom. Midva sva sicer uporabila zlati akril. Misliva, da je to dober simbol, po eni strani za krpanje naju osebno,